Problematika zaznavanja kredibilnosti ravnanja javnih organizacij
Dvom o pravilnosti in zakonitosti ravnanja zaposlenih v javnih organizacijah se pojavlja praktično na vseh področjih delovanja javnega sektorja, še posebno pogosto pa pri uporabi policijskih prisilnih sredstev, delovanju davčne uprave ipd. Zavedati se je treba, da v javnem sektorju nastopa agencijski problem zaradi dejstva, ker imamo tri skupine subjektov: družbo (principale), birokracijo (agente) in uporabnike. Na splošno je naloga agentov alokacija virov k uporabnikom. Eden izmed večjih problemov javnega sektorja v zvezi s tem je, da javnost pogosto ne verjame v kredibilnost delovanja in notranjega nadzora nepravilnega ravnanja javnih uslužbencev. Enega izmed razlogov za dvom o kredibilnosti je iskati v različnih preferencah javnih uslužbencev in prebivalstva, zaradi česar so po eni strani javni uslužbenci lahko učinkovitejši, vendar pa šepa njihova sposobnost učinkovitega in kredibilnega nadzora. Po drugi strani zunanji nadzor nima te težave, problem pa nastane zaradi slabše informiranosti, saj se običajno nadzor izvaja šele takrat, ko se pritoži uporabnik. Pretvorite denarne valute na pretvorniku valut. V nasprotju z notranjim nadzorom, katerega primerjalna prednost je, da se lahko spremljata tako alokacija virov, ki jo izvedejo javne organizacije, kot tudi odziv uporabnikov, pa pri zunanjem nadzoru, če se uporabnik ne pritoži, ni mogoče spremljati alokacije virov, temveč na izvajanje nadzora ključno vplivajo uporabniki. Zunanji nadzor se namreč zgodi šele, ko se pojavijo dokazi o napačnem ravnanju, na katere opozorijo nezadovoljni uporabniki. Če uporabniki prevzamejo vlogo ocenjevanja dela, lahko javni uslužbenci preprosto začnejo upoštevati želje uporabnikov tudi v primeru, ko to ni zaželeno, da bi se izognili pritožbam.