Tovariš matičar v pumparicah
Lidija in Janez Brenčič sta se na poročno potovanje odpravila na sprehod v Tivoli Fotografije, ko sta stala pred matičarjem, nimata, je pa v albumu tista z zlate poroke. Leto dni po koncu druge svetovne vojne je poroke na ljubljanskem magistratu opravljal matičar v pumparicah in športni karirasti srajci. Vsi poročni pari so skupaj sedeli v osrednji dvorani in v klopi čakali, da s poljubom in podpisom vstopijo v zakonsko življenje. Janez in Lidija Brenčič sta se vzela takoj po vojni, na poročno potovanje pa sta jo mahnila v Tivoli. Po desetih letih zakona sta šla na poročno potovanje v Pariz. Mesto sta si ogledala po dolgem in počez. Bila sta navdušena, toliko lepote nista pričakovala. Zvečer nista zavila v kakšno elegantno pariško restavracijo na čebulno juhico, ampak sta si dobrot za romantično večerjo v skromni sobici nakupila v trgovini. Mrežica iz sivega žameta. Dvaindvajsetletna Lidija je kot vsako mlado dekle, še posebno po dolgih vojnih letih, sanjala o dolgi beli poročni obleki. »No, to so bile le sanje. Oblekla sem petrolejsko moder kostim s sivo bluzo in obula enake modre čevlje. Na glavi pa sem imela v tistih časih moderno okroglo čepico, ki je bila narejena kot mrežica iz sivega žameta. Silno sem bila ponosna na to razkošje,« pripoveduje Lidija Brenčič, gospa, ki vedno rada sede za računalnik in napiše kakšen spomin ali zgodbo. »Poročni šopek je bil iz gladiol, ki so bile tedaj, konec oktobra, že prava redkost. Pa so jih vendar od nekod pričarali. Moj bodoči mož je bil kar v obleki, ki jo je nosil v službo in ob slavnostnih priložnostih. Samo hlače smo malo lepše zlikali kot za vsak dan,« pravi Lidija, ki pri svojih sedeminsedemdesetih letih hodi na tretjo univerzo h konverzaciji iz francoščine. Poročila sta se na Magistratu. Vožnje z avtomobilom si nista mogla privoščiti, kar pa neveste ni preveč razžalostilo, saj je stanovala na Mestnem trgu, le dve hiši stran.